Kriterij.si,
10. september 2020
― Mladi levi 2020
festival Mladi levi 2020
Urednik Thu, 09/10/2020 - 14:07
Letos je bilo drugače. Že to, da se je festival zgodil, je bilo vredno praznovanja. In celotni Mladi levi so bili v znamenju te zmage. Bilo je manj predstav, a pomen tega, da so uprizorjene, je bil večji. Morda bi tako v resnici morali izgledati vsi festivali. Kot praznovanje in kontemplacija življenja, s katerima stopamo na oder. Umetnost, teater ne kot izjema v odnosu do življenja – nekaj idealiziranega ali podcenjenega –, temveč kot nekaj, kar pač spada vanj. Hodiš po opravkih, telovadiš, ješ, se družiš, ljubiš (in, idealno, čim manj sovražiš), greš na predstavo. Znamo živeti to življenje kot festival? To je vprašanje, na katero bo moralo odgovoriti 21. stoletje. To je ideal, ki ga bo moralo doseči, ne samo v danes »razvitem« svetu, temveč povsod.
Ogledal sem si večino dogodkov, a ne vseh. Predstavi Trans-Plant in Za narodov blagor sem videl prej in o njiju pisal na tem portalu.
Do My Mouth (Davis Freeman)
Predstava Do My Mouth v Bruslju živečega ameriškega performerja Davisa Freemana praktično v vseh svojih elementih nasprotuje okusu ljubljanskega občinstva, še posebej tistega dela, ki si rad ogleda tudi off produkcije. Preprosto je izjemno ameriška. Zelo osebnoizpovedna, sentimentalna, čisto preveč čustvena, z elementi new agea. Poleg tega se vse preveč zlahka ujame v protislovja lastne implicitne ideologije, s čimer poudarja občutek čistega političnega spontanizma.
Pa vendarle. Menim, da je dobra. Kljub vsemu ideološkemu spontanizmu se Freeman podobno kot veliki ameriški književniki z vso resnostjo oprime eksistencialnih vprašanj: smrti, odnosa z bližnjimi, smisla življenja. In prav angažma, s katerim začne kopati po svojem spominu, je tisti, ki navsezadnje vzpostavi umetniško integriteto, v kateri se poleg avtorja – tokrat prek internetne kamere – pojavi še njegova hči. Nekako je treba ločiti eksplicitno, pomensko vsebino in samo strukturo pripovedi, ki jo performans vzp
