She Dies Tomorrow (2020)

She Dies Tomorrow (2020)

Filmski kotiček, 15. september 2020 ― Kentucker Audley and Kate Lyn Sheil in She Dies Tomorrow (2020), Foto: Imdb Slovenski naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2020 Žanri: komedija, drama, misterij, grozljivka Dolžina: 86',  Imdb  Režija: Amy Seimetz Scenarij: Amy Seimetz Igrajo: Kate Lyn Sheil, Jane Adams, Kentucker Audley, Chris Messina, Katie Aselton  Amy Seimetz je pri 39-ih letih že zelo izkušena igralka, ki se je najprej uveljavila v ameriški indie produkciji, v zadnjih letih pa smo jo v različnih vlogah lahko opazili tudi v komercialno ambicioznejših filmih (v najnovejšem Osmem potniku: Zaveza, novi različici Mačjega pokopališča). Amy vzporedno z igralsko kariero tudi režira – bodisi projekte drugih ustvarjalcev (tv seriji The Girlfriend Experience, Atlanta), bodisi lastne kratke filme in celovečerce.  Njen drugi celovečerec She Dies Tomorrow (prvenec Sun Don't Shine je posnela pred osmimi leti) je z lahkoto ena najbolj unikatnih izkušenj letošnjega leta. Seimetz z različnimi prejemi zgodbo usmeri v vode eksperimentalnega filma, vendar obenem ohrani dovolj klasičnih narativnih elementov, ki preprečijo zdrs v pretirano eksperimentalno formo. Vzdušje je v podobnih filmih vedno eden ključnih dejavnikov in režiserka s sodelavci ustvari zares zanimiv pogled na zelo neobičajno situacijo, razvito iz genialno preproste scenaristične zamisli.   Scenarij junakinjo namreč postavi v specifično situacijo: ta nenadoma, brez kakršnekoli napovedi ali priprave spozna, da že naslednji dan več ne bo med živimi. Njeno prepričanje v takšen scenarij je absolutno, čeprav dejansko ne ve, niti poskuša doumeti, zakaj je tako trdno verjame v najbolj črn scenarij. Smrt kot neizpodbitno dejstvo in končna postaja za vsakogar izmed nas je teza, s katero nas zgodba poveže s človekovim spopadanjem z lastno minljivostjo in s tem povezanih občutki, iz katerih je stkana idejna osnova zgodbe. Gre za idejo, ki sama po sebi ne prinaša nič revolucionarnega, če le-ta ne bi bila povedana na tako zan
Ostržek

Ostržek

MMC Gledamo, 12. september 2020 ― Ostržek je sicer vse od leta 1940, ko je Walt Disney njegove dogodivščine iz knjižne predloge prelil v svoj drugi celovečerni animirani film, znan predvsem kot simpatično navihan lesen fantič, ki mu ob laganju prikladno zraste nos.

Mladi levi 2020

Kriterij.si, 10. september 2020 ― Mladi levi 2020 festival Mladi levi 2020 Urednik Thu, 09/10/2020 - 14:07 Letos je bilo drugače. Že to, da se je festival zgodil, je bilo vredno praznovanja. In celotni Mladi levi so bili v znamenju te zmage. Bilo je manj predstav, a pomen tega, da so uprizorjene, je bil večji. Morda bi tako v resnici morali izgledati vsi festivali. Kot praznovanje in kontemplacija življenja, s katerima stopamo na oder. Umetnost, teater ne kot izjema v odnosu do življenja – nekaj idealiziranega ali podcenjenega –, temveč kot nekaj, kar pač spada vanj. Hodiš po opravkih, telovadiš, ješ, se družiš, ljubiš (in, idealno, čim manj sovražiš), greš na predstavo. Znamo živeti to življenje kot festival? To je vprašanje, na katero bo moralo odgovoriti 21. stoletje. To je ideal, ki ga bo moralo doseči, ne samo v danes »razvitem« svetu, temveč povsod. Ogledal sem si večino dogodkov, a ne vseh. Predstavi Trans-Plant in Za narodov blagor sem videl prej in o njiju pisal na tem portalu.   Do My Mouth (Davis Freeman) Predstava Do My Mouth v Bruslju živečega ameriškega performerja Davisa Freemana praktično v vseh svojih elementih nasprotuje okusu ljubljanskega občinstva, še posebej tistega dela, ki si rad ogleda tudi  off produkcije. Preprosto je izjemno ameriška. Zelo osebnoizpovedna, sentimentalna, čisto preveč čustvena, z elementi new agea. Poleg tega se vse preveč zlahka ujame v protislovja lastne implicitne ideologije, s čimer poudarja občutek čistega političnega spontanizma. Pa vendarle. Menim, da je dobra. Kljub vsemu ideološkemu spontanizmu se Freeman podobno kot veliki ameriški književniki z vso resnostjo oprime eksistencialnih vprašanj: smrti, odnosa z bližnjimi, smisla življenja. In prav angažma, s katerim začne kopati po svojem spominu, je tisti, ki navsezadnje vzpostavi umetniško integriteto, v kateri se poleg avtorja – tokrat prek internetne kamere – pojavi še njegova hči. Nekako je treba ločiti eksplicitno, pomensko vsebino in samo strukturo pripovedi, ki jo performans vzp
Tenet (2020)

Tenet (2020)

Filmski kotiček, 9. september 2020 ― John David Washington and Robert Pattinson in Tenet (2020), Foto: Imdb Slovenski naslov: Tenet Država: VB, ZDA Jezik: angleščina  Leto: 2020 Žanri: akcija, ZF Dolžina: 150',  Imdb  Režija: Christopher Nolan Scenarij: Christopher Nolan Igrajo: John David Washington, Robert Pattinson, Elizabeth Debicki, Aaron Taylor-Johnson, Kenneth Branagh Izbira pravega zdravila, ki bi lahko krivuljo obrnilo navzgor in oživilo z epidemijo hudo prizadeto filmsko industrijo, zagotovo ni enostavna naloga. Spuščanje nekaj povprečnih blockbusterjev v obtok bi lahko imelo nasprotni učinek, saj bi eventualni finančni neuspeh le-teh odgovorne gotovo prisili v ponovno preučitev njihovih tržnih strategij. Zdi se, da je Nolan v tem trenutku bil edina logična izbira, eden redkih zvezdnikov za kamero, ki v kino dvorane lahko pritegne množice, ne glede na to, koga je postavil pred kamero. In 200-milijonski Tenet je po prvih rezultatih očitno bil dobra izbira, saj prve številke napovedujejo razmeroma ugoden razplet za vlagatelje.  Tenet je nekakšno logično nadaljevanje Nolanovega opusa, nadgradnja idej vzpostavljenih v njegovi prvi veliki uspešnici Memento (dovolj bo že, če iz spomina prikličemo uvodni prizor) in narativnih prejemov uporabljenih v Izvoru (Inception, 2010). Koncept „sanj v sanjah“ tukaj nadomesti koncept „časa v času,“ a z eno pomembno razliko – zgodba tu ne gre „v rikverc“ po standardnih narativnih pravilih, ampak kot nekakšna vzporedna resničnost, ki s premikanjem v nasprotni smeri kljubuje pravilom linearnega dojemanja časa in prostora. Gre za nekakšno inverzijo, ki akterjem zgodbe omogoča vrnitev v preteklost s ciljem korekcije dogodkov, ki bodo imeli dalekosežne, uničujoče posledice v prihodnosti.  Keč je v tem, da junaki ob vstopu v neko obdobje začnejo gibanje od konca proti začetku, med tem ko se svet okoli njih še vedno linearno premika naprej. Ali kot to na primeru izstreljenega naboja pojasni znanstvenica, ki o principih inverzije poučuje g
še novic